Leopold Mandić se je rodil v Hercegnovem 12. maja 1866. Pri krstu je dobil ime Bogdan. Po etnični pripadnosti je bil Hrvat.
Čeprav je hotel biti misijonar v Vzhodni Evropi, je skoraj večino življenja preživel v Italiji. Živel je v Padovi od leta 1906 do konca življenja. Nenehno je sanjal o ponovni združitvi katoliške in pravoslavne cerkve ter o tem, da bi šel nekam na Vzhod. Postal je znan kot apostol spovedi in apostol enotnosti.
Bogdan je bil 12. otrok Dragice Carević in Petra Mandića. Oče je malega Bogdana vsako jutro spremljal k sveti maši, kar je bilo takrat povsem neobičajno. V globoko krščanskem družinskem ozračju se je že zgodaj učil moliti. Živeč v Herceg Novem med pravoslavnimi brati je zgodaj spoznal in izkusil žalostno dejstvo razdeljenosti krščanskih bratov. Zato je že kot deček govoril: Dobro, jaz se bom posvetil reševanju tolikih siromašnih in nesrečnih ljudi. Postal bom njihov misijonar.” Ob spremljanju življenja in dela kapucinskih bratov v svojem rodnem mestu, ki so jih cenili tudi pravoslavni, je mislil, da bo svoj cilj najlažje ustvaril, če vstopi v njihov red. Starši so se z njegovo odločitvijo strinjali, čeprav jim je bila ločitev težka. Novembra 1882, ko je bil star 16 let, je odšel v Udine, da bi vstopil v semenišče benečanskih kapucinov. Dve leti kasneje je bil premeščen v samostan Bassano del Grappa, kjer je dobil ime Leopold. Prve zaobljube je naredil leto kasneje v maju, večne zaobljube pa čez štiri leta za tem, v letu 1888. 20. septembra 1890 je kardinal Domenico Agostini Leopolda posvetil za duhovnika v Benetkah. Star je bil 24 let.
Po kratkem bivanju v Zadru (1890), Reki in Kopru (1906/07) je bil končno poslan v Padovo. Doumel je, kako bo izvrševal svoj ekumenski apostolat in vzkliknil: “Od zdaj in v bodoče bo vsaka duša, ki bo iskala mojo uslugo, bila moj vir.”
Med bivanjem v Italiji je bila Leopoldova glavna zaposlitev spovedovanje, ki jo je opravljal 34 let.
Leopold je bil globoko vdan Devici Mariji, ki jo je klical kar moja sveta gospodarica. Znan je bil po precej pogosti molitvi rožnega venca in vsakodnevni sveti maši pri stranskem Marijinem oltarju.
Trpel je za rakom na požiralniku, ki je končno povzročil njegovo smrt pri 76 letih. Dne 30. julija 1942, ko se je pripravljal na mašo, se je zgrudil na tla. Odpeljali so ga v njegovo celico, kjer je prejel poslednje zakramente. Menihi, zbrani ob njegovi glavi, so peli Salve, Regina (Pozdravljena, kraljica) in ko so prišli do besed O mila, o ljubeča, o sladka Devica Marija, je umrl. Ob njegovi smrti so ljudje rekli: »Umrl je svetnik!«
Med vihro 2. svetovne vojne sta bila cerkev in del samostana, kjer je Leopold živel, uničena. Toda Leopoldova celica in spovednica sta ostali nepoškodovani. Leopold je pred svojo smrtjo ta dogodek napovedal z besedami: “Cerkev in samostan bosta zadeta z bombami, ne pa tudi ta majhna celica. Tu je Bog izvrševal tolikšne milosti ljudem, da mora ostati kot spomenik Božje dobrote.” Papež Pavel VI. ga je beatificiral 2. maja 1976, Janez Pavel II. pa ga je med škofovsko sinodo 16. oktobra 1983 kanoniziral.
Leopolda so naslovili kot apostola enotnosti.