Sv. Ožbalt je že od nekdaj slovenskemu ljudstvu zlasti severno od Drave priljubljen svetnik. Češčenje tega svetnika se je že zgodaj začelo širiti po naših krajih; prihajalo je k nam z nemškega severa.
Sv.Ožbalta upodabljajo s krono in žezlom, v rokah drži mučeniško palmo, ob nogah ali na rokah mu čepi krokar s prstanom ali pismom v kljunu. K njegovemu čaščenju so največ pripomogli škotski menihi, ki so to češčenje širili po evropskih deželah. Sv. Ožbalta večkrat prištevajo 14 pomočnikom v sili. Ponekod se mu priporočajo za dobro letino, za zdravje pri živini in lepo vreme.
Ožbalt se je rodil okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Etelfrida v Northumbriji ob škotski meji.
Njegova sestra je bila sv. Eba, opatinja v samostanu Coldingham, kjer je po svetniškem življenju umrla 25. Avgusta 683. Oče je bil pogan in je vse svoje sinove dal pogansko vzgojiti. Komaj je bilo Ožbaltu dvanajst let, mu je oče padel v boju z Briti, ki so prebivali v zahodnem delu Anglije. Northumbrije se je polastil nasilnik Edvin in Ožbalt je moral z brati leta 617 bežati na Škotsko. Zatekel se je k menihom na otok Iona, kjer so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Leta 634 je Ožbalt potolkel poganskega kralja Cadwalla pri Hexamu, pregnal Brite in spet osvobodil deželo. Ker je v boju padel tudi starejši brat, je sam zavladal v Northumbriji. Vladal je modro in si zelo prizadeval za širjenje in utrjevanje krščanstva v domovini.
Ožbalt se je oženil s hčerjo poganskega kralja Wessexa in je svojega bodočega tasta pregovoril, da se je dal krstiti in deželo pokristjaniti. Z zglednim življenjem, s poštenostjo in dobrodelnostjo si je Ožbalt pridobil velik ugled tudi v sosednjih kraljestvih. Dal je zgraditi mnogo cerkva in samostanov, šol in sirotišnic.
Komaj je dopolnil 38 let, je Ožbalt padel v bitki pri Maserfieldu 5. Avgusta 642 zoper poganske Marcijce, ki jih je z veliko močnejšo vojsko vodil njihov kralj Penda. V protikrščanskem gnevu je dal premaganemu kralju odsekati glavo in obe roki ter vse natakniti na kol. Krščanski vojaki so truplo, odsekano glavo in roki s častmi pokopali v samostanski cerkvi v Baedneyu v pokrajini Lincolnshire.
Takoj po Ožbaltovi smrti je Bog poveličal njegov grob z mnogimi čudeži, predvsem s čudežnimi ozdravljenji. Tako je Ožbalt tudi po smrti svojemu ljudstvu izkazoval dobrote. Zato se je njegovo čaščenje kmalu razširilo po vsej Angliji, od koder so ga predvsem škotski menihi prenesli tudi v zahodnoevropske dežele, od koder je prišlo tudi k nam.